Odkrivanje bakterijskega endotoksina
Nudimo storitve testiranja bakterijskih endotoksinov. Naše preskusne metode izpolnjujejo vse farmakopejske zahteve (USP85, ChP1143), vključno z metodama TAL in LAL za testiranje endotoksina v gel-strdkih. Za naše stranke nudimo tudi poskuse validacije motenj in storitve tehnične podpore.
Aseptični pregled
Neposredna inokulacija in metode membranske filtracije so klasični testi sterilnosti za izdelke, namenjeni zagotavljanju odsotnosti živih sposobnih kontaminantnih mikroorganizmov. Ti testi se izvajajo v izolatorju ali čistem okolju. Naše metode testiranja izpolnjujejo vse zahteve farmakopeje (USP71, ChP1101).
• Testni vzorci se neposredno cepijo v dve gojišči za odkrivanje aerobnih in anaerobnih mikroorganizmov.
• Po inokulaciji oba gojišča inkubiramo 14 dni. Za odkrivanje dokazov o mikrobni rasti se izvedeta občasno opazovanje in končno opazovanje na koncu preskusnega obdobja.
• sterilna zaprta filtrirna naprava omogoča istočasno filtriranje enakih volumnov testnih vzorcev skozi dva membranska filtra.
• Vzorce inkubiramo v dveh gojiščih 14 dni, da olajšamo odkrivanje aerobnih in anaerobnih mikroorganizmov.
Testiranje na mikoplazmo
Kontaminacija z mikoplazmo je pogosta težava v celični kulturi. Zadeve se dodatno zapletejo, saj lahko kontaminanti zrastejo do visokih titrov, ne da bi pokazali motnost ali citopatske učinke, zaradi česar je odkrivanje še posebej težko. Celični substrati, ki se uporabljajo v biofarmacevtski proizvodnji, morajo biti dokazano brez naključnih povzročiteljev, vključno z mikoplazmo. Testiranje na mikoplazmo je treba izvajati na vseh stopnjah razvoja izdelka, vključno s surovinami, celičnimi bankami, zalogami virusnih semen, nepredelanimi materiali v razsutem stanju in končnimi izdelki.
Metoda neposredne kulture
Testni vzorci se nacepijo neposredno na plošče z agarjem/pol-tekoča in tekoča gojišča.
Dokazano je, da imajo izbrani agar/pol-tekoči in tekoči mediji dobre lastnosti-spodbujanja rasti, ki podpirajo rast več vrst mikoplazme.
Vsak test za odkrivanje mikoplazme vključuje negativne in pozitivne kontrole za preverjanje primernosti testnega sistema.
Med inkubacijskim obdobjem se tekoče kulture podgojijo v več časovnih točkah, da se opazuje rast mikoplazme.
Ob koncu inkubacijske dobe se kontaminacija z mikoplazmo oceni z opazovanjem prisotnosti kolonij mikoplazme na ploščah z agarjem ali spremembo barve tekočega medija.
Celotna inkubacijska doba je 28 dni.
Indikatorska metoda celične kulture
Nekateri sevi mikoplazme veljajo za "nekultivirane", ker ne rastejo v standardnih gojiščih. Kulture celic Vero se lahko uporabljajo za obogatitev teh sevov mikoplazme. Po enotedenski -gojitvi se celice fiksirajo, obarvajo s fluorescenčnimi barvili, ki vežejo DNA-, in ocenijo pod mikroskopom.
V primerih okužbe z mikoplazmo se pojavi značilen vzorec svetle fluorescence na celični površini in okolici, kadar je kontaminacija huda.
Proteini, peptidi, vektorji in plazmidi so posebej občutljivi na okoljske dejavnike. Študije testiranja stabilnosti se uporabljajo za oceno učinkovitosti biofarmacevtskih izdelkov v različnih okoljskih pogojih v določenem časovnem okviru. Rezultati določajo priporočene pogoje shranjevanja in prevoza za zdravila in izdelke ter določajo ustrezen -rok uporabnosti ali obdobja ponovnega testiranja.
Preizkusi-v realnem času in pospešeni testi stabilnosti
Rok uporabnosti je običajno ocenjen na podlagi rezultatov-testiranja stabilnosti v realnem času in pospešenega testiranja stabilnosti. Pri-testiranju stabilnosti v realnem času je izdelek shranjen pod priporočenimi pogoji shranjevanja in nenehno nadzorovan, dokler ne izpolni specifikacij izdelka. Pri pospešenem testiranju stabilnosti je izdelek shranjen v pogojih visoke obremenitve (npr. povišana temperatura in/ali vlažnost). Razgradnjo pod priporočenimi pogoji shranjevanja je nato mogoče predvideti z uporabo znanega razmerja med faktorjem pospeška in stopnjo profilov razgradnje.
Študije prisilne degradacije
Študije prisilne razgradnje se izvajajo s študijami stabilnosti v ekstremnih pogojih shranjevanja, da se pospeši stopnja razgradnje. Zaradi ne-linearne narave kinetike razgradnje beljakovin imajo te študije omejeno napovedno vrednost za rok uporabnosti biofarmacevtskih izdelkov. Vendar pa so študije prisilne razgradnje še posebej uporabne v zgodnji-fazi razvoja zdravil, ker zagotavljajo informacije o razgradnji izdelka in poteh razgradnje, kar omogoča optimizacijo formulacije in pomoč pri določanju pogojev shranjevanja za nadzor stabilnosti izdelka.
-Študije dolgoročne stabilnosti
Za biofarmacevtske izdelke se-študije dolgoročne stabilnosti izvajajo v pričakovanih pogojih shranjevanja, medtem ko se kratkoročne-študije izvajajo pri višjih temperaturah za podporo ocenam stabilnosti-pri uporabi in v pogojih transporta.